Nekje februarja sem na instagramu slučajno naletela na zanimiv profil poln narave in lepih zapisov, ki ga ustvarja Tina Trojar. Temni, hladni dnevi in neka negotovost so klicali po tem, da poskusim nekaj novega.
Ob branju njene objave, mi je postajalo jasno, da berem povabilo na ženski krog in da se je nekaj v meni odločilo, da grem. Hitro se prijavim in šele potem ugotovim, da je to dve uri stran od mojega doma.
Ja, fajn, si mislim…en izlet samo zame. Seveda se mi je po poti porajalo tisoč vprašanj, o tem kako bo, kaj bomo počele. In potem me je pričakal tisti Tinin topel objem ob prihodu in skupinica zelo lepih žensk.
Hiša v osrčju narave in posebna mešanica čaja samo za nas je poskrbela, da sem se počutila kot doma. Učila sem se poslušati zgodbe drugih in samo biti. Ko si tiho in pozorno poslušaš, se te zgodba nekoga drugega lahko dotakne povsem drugače.
Smejale smo se, jokale in na koncu še pele in plesale. Vse kar je meni pisano na kožo. Bila sem res hvaležna, da sem si podarila ženski krog, v meni pa je že nastajala neka ideja o tem, da bi med ženske, ples in petje vključila tudi cvetje.
Ideja o rožah, ženskah, glasbi in cvetju mi ni dala miru. Velikokrat sem razmišljala, kako bi Tino transportirala v naše kraje, da bi tudi tukaj lahko imele ženski krog.
Na sprehodih so se mi po glavi pletle ideje o venčkih, šopkih, zeliščih, ognju, travniku. In potem po nekaj krajših pogovorih prileti Tinino sporočilo z idejo o ženskem krogu mamic s hčerkami. Lahko si predstavljate moje navdušenje.
Ideje so se nizale ena za drugo, saj res uživam, ko lahko otrokom približam naravo. Vse skupaj sva oblikovali v prikupen program in samo upali, da bo vreme v soboto sončno in toplo.
Vremenska napoved je kazala drugače in skrbelo naju je, da ne bova mogli izvesti kroga. S klicem sva se pomirili in se odločili, da zaupava, da bo vse lepo teklo.
Tako sem na sobotno jutro z dobro glasbo, nasmehom na obrazu in polna pričakovanj, začela pot, ki me je zopet peljala v neznano.
Po poti sem si ves čas pela in imela še to srečo, da me je google maps usmeril na rovtarsko cesto polno lepih razgledov. Razveselila sem se cvetočih travnikov, saj me je najbolj skrbelo, da so rože že odcvetele.
Ob prihodu sta me poleg Tine čakali dve majhni lepotički. Ena malo bolj sramežljiva in ena pripravljena na akcijo. Ni dolgo trajalo, ko smo premagale začetno tremo in že skupaj brale knjigice in nabirale cvetlice.
Prijetno kramljanje je prekinil čas. Pogledala sem na uro in zajela me je rahla panika, da ne bomo uspele pripraviti vsega. Potem pa vidim punci, kako mi prinašata rožice in sta veseli, da lahko pomagata in to me je res pomirilo.
Otrokom se nikamor ne mudi, velikokrat se čudijo, raziskujejo in samo uživajo. In točno to sem potrebovala v tistem trenutku.
Ko je bilo vse na svojem mestu, smo se skupaj usedle ob šopek, umirile in podale namero za ženski krog. Kmalu so prišle prve mamice in hčerke. Ob prihodu so dobile čarobni napoj in cvetlični tatu.
Vse smo se predstavile in ob tem spletle mrežo iz volne, potem pa smo se lotile ustvarjanja cvetličnih venčkov. S punčkami smo za kratek čas pustile mamice same in jim izdelale cvetlične okvirje za fotografije, ter se zanje naučile pesmico.
Vrnitev v krog je prinesel pogovore, petje, ples, za mamice in hčerkice pa je Urška ustvarila prelepe fotografije. Na koncu smo delile svoje občutke, mamice pa so s hčerkami posejale tudi seme sončnice, ki je simboliziralo njihov odnos.
Med samim dogodkom sem opazovala, kako so se povezale tako mamice kot tudi punčke, ki ob vseh norčijah in igranju niso hotele oditi domov.
In to je tisto, kar ti da potrditev, da nekaj delaš prav. Da imamo ljudje moč, da osrečujemo druge ljudi in jim na obraze rišemo nasmehe.
Hvala vsem udeleženkam za zaupanje, za prijetno druženje in lepe odzive. Se že veselim, da se zopet vidimo! In hvala tudi Tina Trojar in Urška Bernik , da sta to kar sta in da lahko skupaj ustvarjamo lepe stvari.
